Nikomur ni ravno lepo pri srcu, ko nastopi beseda oporoka, kajti vsi se dobro zavedamo, da je to v primeru, ko nas nekdo zapusti. Sama sem imela svoje stare starše najraje na svetu. Nikoli nisem hotela slišati za to, da jih enkrat ne bo. Onadva pa sta tudi mene imela najraje. Dedek je vedno govoril, da bom jaz tista, ki bo vse dobila. Na žalost pa se tako ni zgodilo, ker sem sama bila preveč dobra. Kajti, da je oporoka bila napisana v prid drugi osebi, je bilo iz njene strani tako narejeno. Danes se zavedam, kako je bilo vse lepo splanirano, da jaz nisem vedela zato. Kako težko mi je pri srcu vem samo jaz, kajti proti družini nisem mogla ukrepati. Zavedala sem sem, da je oporoka drugačna, kot si je to želel moj dedek. To pa je bila edina stvar, ki me je precej bolela. Kajti imeti svoje premoženje in ga želeti dati nekomu, to pa ti prepreči druga oseba, je res nekaj grdega in nepoštenega. Takšnega premoženja si takšna oseba ne zasluži. Vendar oporoka je bila žal napisana in jaz sem izgubila vse.
Bila sem mlada in dobra. Danes bi ravnala drugače in to prav zato, ker bi se borila za dedka. Borila bi se zato, ker si je on tako želel in to je bilo njegovo premoženje. Hotela bi doseči pravico. Ampak žal obstajajo tudi ljudje, ki gredo preko tega. Tega sicer ne morem razumeti, še posebej, če se to zgodi v krogu družine. Vendar po drugi strani nisem mogla prav nič, kajti oporoka je bila pravno formalna. Jaz in tisti, ki je to dosegel, pa točno ve, da dedkova želja ni bila takšna. Na kakšen način mu je uspelo ve on sam, veedar mislim, da se vedno bolj zaveda, kako krivičen in nepošten je bil do mene.