Na vozniški izpit sem dolgo čakala
Res sem na vozniški izpit dolgo čakala, vendar nisem obupala. Vedno sem bila bolj sramežljiva in prestrašena, ravno zato si nisem nikoli upala iti opravljati vozniški izpit, vedno sem imela izgovore in si nisem upala, ker nisem verjela v sebe, da to zmorem. Pa je prišla prelomnica v mojem življenju, ko sem morala narediti ta korak, da sem lahko poklicno uspela, enostavno sem morala imeti vozniški izpit in ta služba mi je pomenila vse.
Tako sem zbrala pogum in začela voziti avto. Da vam ne povem, kako zelo me je bilo strah, roke so se mi tresle, nisem videla nič, kar meglilo se mi je pred očmi in ko je inštruktor rekel, da bova šla čisto počasi in da se nimam kaj bati, ker mi on lahko v vseh situacijah pomaga, sem se počutila malo boljše, dobila sem voljo, da bo le enkrat vozniški izpit moj. Tako sem začela počasi po parkirišču, res sem potrebovala vsepovsod kakšno ur vožnje več, kot ostali, vendar sem zmogla.
Prišel je dan, ko sem imela izpitno vožnjo, nisem vedela ali naj kaj pojem ali naj kaj popijem, tako sem bila živčna, da to kar ni res. Vendar pa sem imela v glavi samo vozniški izpit in vedela sem, da to moram izpeljati, kot je treba. Ko sem sedla za volan, sem si rekla, zmoreš to in sem šla. Vse je šlo kot po maslu, čeprav so se mi roke tresle, kot še nikoli v življenju, ko sem pripeljala na cilj, mi je komisija rekla, srečno vožnjo opravili ste vozniški izpit.
Tako sem bila srečna, da sem zakričala, tako srečna, da mi je uspelo, ker sem vedela, da sem s tem dnem dosegla dva cilja, eden je vozniški izpit in drugi je službeno napredovanje. Cilja sta bila dosežena. Kjer je volja je tudi uspeh.…