Zadnja kemoterapija
Ko je babica izvedela da je zbolela za rakom, se je naše življenje, vključno z njenim spremenilo, saj je potrebovala pomoč, ko je kemoterapija reševala, kar se je dalo rešiti s postopki zdravljenja, ki so sledili.
Bile sva zelo povezani, zaupali sva si in bili druga drugi v oporo. Jaz njej pri njenih težavah in opravilih, ona pa kot druga mama z nasveti o življenjskih načelih. Nekaj časa nazaj je pričela tarnati, da težje diha, da bi bilo dobro obiskati zdravnika, zato sem ji uredi vse potrebno in zapeljale sva se pred bolnišnico. Ključni trenutek, ko je izvedela, da ima raka, sem bila ob njej, zajokala, z milim pogledom me je objela in dejala, to je moja zadnja vožnja z vlakom.
Povsod sem bila zraven, na vsakem pregledu, kontroli in na koncu tudi pri zdravniku, ki nama je omenil, da bo potrebna kemoterapija, s katero bodo uničili bolne celice, ki se širijo zelo hitro. Babica je lep čas tarnala, da težje diha, a je ves čas mislila, da gre le za prehlad, ki se ne konča. Je pa žal v človeški naravi, da ne odreagiramo takoj, ko začutimo da pa vendarle je nekaj drugače, kot bi moralo biti.
Pričelo se je obdobje zdravljenja, prva kemoterapija, ki jo je prejela venozno, je bila dokaj znosna, čeprav je zdravstveno stanje bilo kar resno, se je še kar dobro držala. Po kontrolnem pregledu, ni bilo pravega učinka, zato se je kemoterapija ponovila, tokrat so vbrizgali citostatik kar v trebušno votlino. Slabost, ki je sledila je bila zelo naporna, saj ji nikakor nisem mogla pomagati. Nekako sva premostili tudi to terapijo in se odpravili na kontrolo. Žal kemoterapija ni zalegla in mogla je ostati v bolnišnici, kjer so ji citostatike dozirali v treh dnevnih odmerkih, z različnimi zdravili, ki jih kemoterapija zajema.
Žal so nezdrave celice zajele še nekatere druge organe in kemoterapija žal ni bila uspešna. Tako sem jo še zadnjič močno objela in si zaželela naj jo angeli ponesejo v lepši svet, brez bolečin, v upanju da se srečava na drugi strani mavrice, ko je za vedno zaprla oči. …